JE ZA ODPRAVO PLESI V STANOVANJU RES ENAKO UČINKOVIT VSAK NAČIN PREZRAČVANJA?

Predno primerjamo različne načine zračenja in prezračevanja z namenom preprečitve ali odstranitve plesni iz prostora, poglejmo vzroke za nastanek plesni. Za njen
nastanek so potrebni trije pogoji:
. prisotnost trosov plesni,
. primerna temperatura ter
. dovolj visoka relativna vlažnost.
V področju t.i. mikroklime sta višina temperature in relativna vlažnost običajno idealni za nastanek plesni.  Strokovna litereatura je izbrala naziv mikroklima za plast
zraka med zidom ali stropom in med ostalo zračno gmoto v prostoru.  Plast mikroklime je debela 1,5 do 4 mm in je v tesnem stiku z zidom ali stropom. Značilno je
tudi, da se zrak v njej skoraj ne premika. V mikroklimi je sorazmerno velik padec temperature glede na debelino plasti - to je razlika med temperaturo zraka v
prostoru in med temperaturo notranje strani stene. V mikroklimi je zato relativna vlažnost med 97 in 100%. Kondenz se nalaga na steno ali na strop. Ko trosi plesni
prispejo v mikroklimo se intenzivno množijo in plesen postane vidna.

Kako preprečimo nastanek plesni ?
Enostavno, s pravilnim prezračevanjem, ki prisili zrak v mikroklimi k gibanju! Gibanje zraka v mikroklimi namreč povzroči znižane % relativne vlage v tej plasti in
s tem zmanjša pogoj za rast trosov plesni.

Kako to gibanje lahko dosežemo - kako so učinkoviti posmezni načini prezračevanja ? 

Poglejmo različne načine prezračevanja:

1) Kratkotrajno odpiranje oken z namenom ustvarjanja prepiha
S popolnoma odprtim oknom ali z dvema ali več okni za dosego prepiha takrat kratko, nekaj minutno zračenje zamenja izrabljen zrak po celemu prostoru. Po
ogrevanju nove zračne gmote ima le-ta nižjo relativno vlago in zmanjša pogoje za trose plesni v zračni gmoti. Toda v času odprtega okna zračni tok razbije
mikroklimo le pod oknom in delno tudi na nasprotni steni. Pogoji za rast plesni v mikroklimi na ostalih zidovih ostanejo nespremenjeni. Torej kratkotrajno
odpiranje oken ne odpravlja povsod vzrokov za nastanek plesni, je pa učinkovito glede svežine zraka v prostoru - vendar samo do tedaj, ko zrak zopet ne
iztrošimo.
Energetska izguba je sicer kratkotrajna in je v sorazmerju m3 prostora. Ohladitev sten in stropa je minimalna.

2) Daljše odprto okno na ventus
Odpiranje okna na ventus je zelo razširjen način prezračevanja. Topel zrak odteka ven na zgornji strani okna; sveži hladen zrak priteka skozi spodnji del leve in
desne reže. Ta način daje občutek svežine. Povzroči premikanje zraka v mikroklimi le na levi in desni strani okna, ampak še to samo od približno 1/3 okenskega
krila navzdol. Mikroklima na ostalih delih stene in posebno še v kotih in na stiku stena-strop pa ostaja nedotaknjena. Po dolgotrajni uporabi ventusa se stene
hladijo in povečujejo se energetske izgube.  Zato ta način prezračevanja učinkovito ne preprečuje ali odpravlja plesni.
Energetska izguba je večja kot pri točki 1).  Pri odpiranju na okna na ventus se namreč lahko zgodi, da pozabimo na odprto okno - največkrat dokler ne
zaznamo hladu. Do takrat pa se izgubi veliko energije.

3) Izmenično zračenje skozi rekuperator
Na trgu so različne izvedbe ventilatorjev z vgrajenim rekuperatorskim vložkom in so ti izdelki označeni z visokim % rekuperacije, vendar ta podatek le delno drži.
Delujejo pa tako:

Ventilator piha topel zrak ven od 7 do 10 sekund. Ta ogreva keramično ali kovinsko satovje. Po 7 - 10 sekundah elektronika obrne smer vrtenja ventilatorja, da
vleče zunanji zrak od zunaj navznoter. Ob prej segretem satovju se mrzli zrak ogreva - vendar nikoli do temperature prej odvedenega zraka. Izkoristek je vedno
manjši od 100% ! Tu nastopi še dodaten tehnični moment: ventilator lahko pahne sveži zrak v prostor le do določene razdalje od ventilatorja - odvisno od hitrosti
vpiha in prostorninskega kota razpršitve. Običajno je ta razdalja med 1,2 do 1,8 m. Prostor le počasi dobiva sveži zrak.

V naslednjem ciklusu ventilator ne izpihuje ven več samo izrabljen zrak in to z najvišjo temperaturo, ampak izpihuje mešanico izrabljenega in prej dovedenega
svežega zraka. Tako je temperatura izhajajočega zraka nekoliko nižja od tiste pri prvem izpuhu ven. Posledično je v istem razmerju nižja tudi temperatura
ogretega zunanjega zraka. Meritve so pokazale, da se temperatura dovedenega zraka na izhodu iz ventilatorja v prostor postopoma počasi zmanjšuje - seveda v
primerjavi s konstantno temperaturo zraka v sredini prostora. Izkoristek rekuperacije se zmanjšuje s časom - do nekega limita.
Da bi rešili problem premajhnega dosega vpihanega zraka v prostor, so proizvajalci to rešili tako, da se v nasprotno stran vgradi še en komplet rekuperacijske
enote. Pa tudi s takim načinom je vprašljivo, ali bo pretok zraka, kjer se pojavi plesen toliko močan, da bo povzročil zračni tok znotraj mikroklime. Zato je pri teh
napravah vprašljiva učinkovitost preprečevanja nastanka plesni v prostorih povprečne velikosti. Nekoliko je možno to hibo popraviti z namestitvijo zračnih
usmernikov.

4) Lokalno ali verižno prezračevanje brez uporabe cevnih vodov
V lokalnem in verižnem prezračevanju delujeta dve prezračevalni napravi: ventilator in dovodnik svežega zraka. V prostoru z lokalnim prezračevanjem je samo en
ventilator in en dovodnik svežega zraka. Pri verižnem prezračevanju se vgradi dovodnik ali več dovodnikov v enem prostoru, ventilator pa je v drugem prostoru.
Sveži zrak prezračuje verižno več prostorov zaporedoma.

Po začetku delovanja ventilatorja nastaja v prostoru rahel podpritisk. Ko ta doseže 10 Pa, začne brez dodatne energije dotekati sveži zrak skozi dovodnik v
prostor. Dovodnik mora biti nameščen čim višje pod stropom, da se vstopajoči sveži zrak ogreje v zgornji plasti zraka, ki je za 20 do 30 C višja od temperature
zraka v bivalni coni, ki se meri 0,75 m nad tlemi. S takim načinom se tudi zniža temperatura izstopajočega zraka skozi ventilator ven - tu je prihranek na energiji.

Zrak iz dovodnika teče v smeri, ki se jo določi z izbiro tipa dovodnika in z nastavitvijo smeri vpiha.

Pri pojavu kondenza ali plesni - na stenah ali stropu - je potrebno ventilator in dovodnik svežega zraka se namestiti tako, da se doseže pretok svežega zraka čez
površino, kjer se nahaja kondenz oz. plesen. Prav ta zračni tok povzroči gibanje zraka v mikroklimi in s tem se znižuje % relativne vlage in posledično
razbijejo pogoji za nastanek plesni.
Z vgraditvijo ventilatorja z občutljivim senzorjem vlage (najboljši so tisti z majhno histerezo) dosežemo, da ventilator deluje le takrat, ko se relativna vlažnost pred
mikroklimo dvigne nad 68 % .  Prezračevanje poteka le takrat in samo takrat, ko je to potrebno.

Ta tip prezračevanja je možno vgraditi med gradnjo stavbe in tudi v že obstoječo stavbo.

Lokalno in verižno prezračevanje iz energetskega vidika porabi za eno stopnjo več energije kot pri izmeničnem prezračevanju z rekuperatorjem (točka 3), je pa
znatno cenejše - predvsem pa učinkovitejše za preprečevanje in odpravljanju zidne plesni.

5) Centralno rekuperacijsko prezračevanje preko razvodnih cevi.
Zajem iztrošenega zraka je skozi rešetko na stropu. Zrak se po podometno vgrajenih ceveh vodi do rekuperatorja v posebnem prostoru. Vsak bivalni prostor
ima svoj zajem. Od take točke do rekuperatiorja se lahko vodi zrak po eni cevi ali po skupni cevi (odvisno od razporeda prostora), vendar pri slednjem mora
vsaka rešetka imeti svojo regulacijo pretoka zraka za nastavitev pravilnega prezračevanja.

V rekuperatorju zrak-zrak se toplotna energija prenaša iz voda iztrošenega zraka preko lamel na vod svežega zraka. Tako se sveži zrak segreje na nižjo
temperaturo. Razmerje obeh energij pomeni izkoristek rekuperatorja.

Ogreti sveži zrak se vodi po podometnih ceveh do mesta vpiha preko difuzorja v prostor.

Prezračevalni sistem se projektira in izdela pred dograditvijo prostora. Kasnejše spremembe z namenom usmerjanje zraka preko področij pojavljanja kondenza
ali plesni so zelo drage in velikokrat tudi neizvedljive. V obstoječih vseljivih objektih pa je ta sistem težko izvedljiv. Res pa je, da se pri pravilnem projektiranju
prezračevalnega sistema težave s kondenzom ali plesnijo redko pojavijo. Ta sistem je tudi investicijsko najdražji. Zahteva pa tudi redno in drago vzdrževanje.
Pravilni izračun investicijske vrednosti, stroškov obratovanja in stroški vzdrževanja napram prihrankov na ogrevanju je vodilo odločitvi o uporabi takega sistema.
6) Centralno rekuperacijsko prezračevanje zrak -voda
Ta sistem je od zajema zraka do rekuperatorja enak kot pri  točki 5). Rekuperator odvaja iztrošen zrak ven na plano. Dobljena energija v rekuperatorju namesto
povratnega zraku segreva vodo. Rekuperator je zrak-voda. Segreta voda ogreva talno gretje. Manjkajoči zrak priteka v prostor skozi zidni dovodnik.

Investicijsko in z vidika vzdrževanja je ta sistem cenejši. Učinkovitost pa je na isti stopnji kot pri točki 5). Ima pa to prednost, da je možno dotok svežega zraka
in njegovo usmerjanje proti morebitni nastalem problemu s plesnijo sorazmerno enostavno in ceneno popraviti z namestitvijo dodatnega dovodnika svežega zraka
na mesto iz katerega je možno doseči površino, ki je bila do tedaj preslabo prezračena in se že pojavlja kondenz.

Primer odstranjevanja plesni z dovodnikom TL-P in Flimmer Filtrom
Copyright Ş 2012 RE-MI d.o.o., stran izdelal Matjaz Revan